(Photo credit: Wikipedia)

Ko so se poganjalci za predšolske otroke pred približno petnajstimi leti pojavili na tržišču kot konkurenca klasičnemu otroškemu kolesu, marsikdo ni ravno vedel, čemu so namenjeni. Marsikater starš je bil celo prepričan, da gre za »slabšo« verzijo kolesa – nenazadnje je dvokolesni poganjalec zares videti kot kolo brez pedalov. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z gibalnim razvojem otrok, pa so pričeli poganjalce takoj priporočati. Zakaj? Zato, ker so izjemnega pomena za razvoj otrokovih spretnosti.

Včasih smo malčke nekje okoli leta in pol posedli na tricikle, kjer pa se je izkazalo, da otroci ne morejo krmiliti in hkrati pritiskati na pedala. Zaradi tega so proizvajalci naredili tricikle z ročico, s pomočjo katere so otroke na triciklih potiskali starši – s tem pa se je smisel tricikla kot igrače, ki naj bi spodbujala gibanje in razvoj, popolnoma izgubil. Otrok se naenkrat ni več gibal, torej ni niti razvijal svojih sposobnosti, in tricikel je postal zgolj zamenjava za otroški voziček, v katerem malčka potiskajo starši.

Odgovor na to težavo je dvokolesni poganjalec. Ta ne dopušča »lenarjenja«, saj se mora otrok gibati brez pomoči, pri tem pa mora v vsakem trenutku vzdrževati ravnotežje in »šofirati« – hkrati se mora poganjati z nogami, obračati krmilo in še paziti, kam gre. Torej mora usklajevati kar nekaj nalog, kar pa otroci počnejo brez težav – samo da jim ni treba pritiskati na pedala, kar je bila pri triciklih dejansko največja ovira.

Dvokolesni poganjalec pa ima v primerjavi s triciklom še eno prednost: ima eno kolo manj. To pomeni, da se otrok z njim že od samega začetka uči, kako biti stabilen na dveh kolesih, zato nekaj let kasneje brez težav presedla na običajno kolo – ravnotežje in krmiljenje že dovolj obvlada, pa tudi dovolj močne noge za poganjanje ima, zato pritiskanje na pedala ni več problem.

Če je bilo v času našega otroštva torej tako, da smo se vozili s tricikli in nato dobili otroško kolo s pomožnimi kolesci, so pomožna kolesca sedaj popolnoma odveč. Nekdaj pomemben razvojni mejnik, ko smo otroku pri šestih letih s kolesa odstranili najprej eno in nato še drugo pomožno kolesce, nato pa vriskali, ko smo nazadnje izpustili sedež in je otrok zakolesaril sam, je presežen. Če je otroku pri dveh letih na voljo dvokolesni poganjalec, namreč lahko pričakujemo, da se bo znal samostojno peljati s »pravim« kolesom že pri štirih letih. In to popolnima brez strahu.

Seveda pa nikjer ne piše, da je prehod s poganjalca na kolo potreben zgodaj. Dokler potrebuje otrok vozilo za krajše razdalje in raven teren, se od poganjalca gotovo ne bo hotel ločiti – in marsikateri se z njim z veseljem vozi tudi še v prvih razredih osnovne šole.